Umbrija: dokaj nepoznana italijanska pokrajina. Pa vendar vredna obiska in ogleda.

Ker meji na Toskano, ji je v marsičem podobna. Vasice, polne srednjeveških trgov, strmih  in ozkih kamnitih uličic,  ležijo na vrhu gričev, polja pa skrbno obdelana v nižini. Tokrat  je bila ravno žetev sončnic in tobaka. Razlika med Toskano in Umbrijo je predvsem v poraščenosti z gozdom. Umbrija ima več gozdov, Toskana pa vinogradov in polj. Prva vasica, ki smo jo obiskali – Anghiari – je še Toskanska. Ostali kraji pa ležijo v Umbriji.

Zanimiv obisk je bil v čokoladnici Perugina. Njen najprepoznavnejši izdelek je Bacio. Degustacija čokolad in skrivni posnetek v tovarni, kjer se Bacii kar valijo po trakovih….

Perugia:  največje mesto te pokrajine

Spoleto:  privlačno mestece, na katerega se vzpnete  po tekočih stopnicah. Krasna je njena katedrala iz 12. stoletja. Povsod je zaslediti izdelke iz keramike – značilne za te kraje.

Iz mesta pa  spet malo v naravo. Obiskali smo slapove Marmore. Njihova višina je 165 m in so umetno speljani preko pečin. Njihova posebnost je, da ” ugasnejo”. Vodo preusmerijo  na električne turbine ob določenih urah. Takrat  niso zanimivi za oglede turistov.

Mestece Todi.

Prenočevali smo ob največjem jezeru južno od reke Pad. Ima celo tri otoke.

ASSISI:  tu nisem bila prvič – pa bi se še rada vrnila. Romarski kraj, kjer avtobusov kar ne moreš prešteti.  Vidiš ljudi vseh barv in narodnosti.

Mestece je prekrasno, moraš ga  doživeti in začutiti njegov utrip.

Na poti domov smo obiskali še mestece Gubbio, ki leži na zadnjih obronkih Apeninov. Zapomnila si ga bom  po reševanju iz  dvigala, ki se ni dalo odpreti,  pa še obtičalo je nekje na sredi griča. Bilo je kar pestro…..

In po treh lepih dneh – smer Slovenija!