Tukaj se nikomur ne mudi, tu se vse upočasni,
vonj te ohromi, modrina zasvoji!

Upam si trditi, da ni človeka , ki ne bi vsaj enkrat užival v sivki. Pa naj gre za njen vonj ali njene zdravilne učinke ali pa samo za občudovanje čudovite, skromne vijolčne rožice.

Sivko doživljamo z veliko čutili. Z vidom, vonjem, okusom in tudi otipom. Na nas deluje zelo spokojno, mirno in ljubeče. Njen opojni vonj nas celo sredi najhladnejše zime popelje v poletno vroč dan.

Vedno znova se čudim obiskovalcem sivkinih cvetov, ki vztrajno preletavajo iz cveta na cvet, pa čeprav ga jim veter izpodmika izpod nog. Metulji takšni in drugačni, čebelice in hrošči. Nikoli pa med in okoli sivke ne srečamo komarjev, saj ga z močnim vonjem odganja daleč proč.

Kraško tihožitje

Ne 50, 100 odtenkov vijolčne!

Rože nikoli ne tekmujejo med seboj, rože le preprosto cveto!

Vedno so cvetovi za tiste, ki jih želijo videti!

Na sosednjih poljih pa obilo drugih sadnih dobrot: višnje, marelice, murve, robide, orehi, trte, mandelji,….. Kras je tako čudovit!

Še zadnji pogled na najlepše darilo narave!