Ko korak začuti kot preprogo mehko trato, ko mi svež zrak napolni pljuča in ko oko poboža mehke griče – si vedno mislim: srečna sem.
Obisk planine me vsakič navda z nostalgijo. Spomini se mi vrtijo po glavi. Planšarjev, ki sem jih poznala iz otroštva, ni več. Bili so to lepi časi. Preprosti kmečki ljudje, ki so živeli z in za naravo, za živali in soljudi. Prijetne klepete je bilo slišati skoraj izpred vsake koče. Druženje je bilo vsakodnevna rutina.
Pastirsko življenje sem spoznala v otroštvu. Dnevi, preživeti na Mali planini, z dedkom in babico, so bili najlepši dnevi mojega otroštva! To so bile moje nepozabne počitnice 🙂
Kjer je sence premalo za vse govedo…
Planina brez krav, ne bi imela takega čara. Tu vse deluje po zakonu narave, čez dan na paši, ponoči v hleve… vsak dan isto, krave so točne kot ure.
Planina me očara in začara. Ampak kdor pozna planino ve, da je vreme tam zelo nepredvidljivo. V trenutku se čez rob prižene megla in planšarsko naselje spremeni ambient do neprepoznavnosti. Tudi to je planina!