Lepo nedeljsko popoldne je bilo potrebno izkoristiti. Sprehod, ki ni ne prekratek in ne predolg, ravno pravšnji. Da lahkotno zadihaš in si preklopiš možgane na off. Plan je bil sprehod po Volčjem potoku. Ker pa je bil zaprt za obiskovalce, sva se z Majo odločili za obisk Gradiškega jezera. Dobra odločitev.
Sprehajalna pot je lepa. Malo po gozdu, malo ob vodi. Ker sva bili dokaj zgodnji, sva ujeli ta košček poti brez obiskovalcev. Ko pa sva se vračali, smo hodili kot v procesiji. Po kosilu vsem paše malo toplote in gibanja.
Rački sta stali na ledu, kot bi lebdeli na vodni gladini.
Krasne zelene barve mahu prepletajo praproti, trave in borovničevje.
Očitno je ta labodek še mlad, saj ga siva barva še ni povsem zapustila. Bil je edini, ki ni povsem čisto bel.
Odsev Gradiške cerkvice ujet med ledeno ploskvijo.
Trave, takšne in drugačne. Kako so lepe, pa naj bodo zelene, rjave ali bele od ivja, snega ali ledu. Pa naj mirujejo ali pa se zibajo v vetru.
Sprehajalna pot je krožna, dolga 4,5 kilometra. Primerna za ljubitelje narave in živali.
