V dolini megla,a nad meglo – nov svet. Kdor se potrudi in premaga nekaj višinskih metrov, se mu odprejo nove dimenzije. Nekaj močnejšega od nas!

Čist, oster zrak, ki ti kar zareže v pljuča… a močno prija…

Svetloba, ki te oslepi, ker je nismo navajeni….

Razgledi, ki se ne končajo in se jih zlepa ne naveličaš….

Mehka odeja, ki prekriva vsak košček narave, tako bela, tako čista, nedotaknjena, krhka……

Mir, brez motečih elementov, celo brez ptičjega petja in šumenja listov na drevesih…. ti seže prav do srca in te pomiri in napolni z novo energijo…..

Rahel vetrič, ki ziba veje in sproža nešteto majhnih plazov snega v gozdičku za nami….

Modro bela simfonija – najlepše doživeta zima.

V gorah doživiš svoje sanje, a ko se končajo, se moramo vrniti v vsakdan. In tokrat spet v meglo . Do naslednjič…..