Čeprav v dolini že diši po pomladi, je na Pokljuki še vedno zimska idila.

Sonce ima že precejšnjo moč, sneg se počasi tali in rastlinice se previdno prebujajo iz zimskega spanja.

Modrina neba je krasno ozadje za opazovanje belih oblakov. Veter jih vrtinči in ustvarja like povsem po njegovem trenutnem navdihu.

Tekaške proge, lepo urejne in speljane po čudoviti naravi. Res ne veš, ali naj opazuješ naravo in prekrasno okolico, ali naj gledaš le naprej in slediš progi.

Marsikdaj moraš postati. Moraš opazovati čudo narave- naše lepe bohinjske hribe, zalizane zasnežene vrhove in led, ki se blešči pod močnim soncem.

Da je na Pokljuki čist in dober zrak dokazujejo lišaji. Ti se pojavijo le v gozdovih, kjer ni onesnaženja in je narava še prvinska.

Mojstrovina na nebu. Iz minute v minuto drugačna.

Sprehod, brez smuči ali pa z njimi, je na Pokljuki vedno dobrodošel za prekinitev enoličnega ritma življenjenja v dolini.