Ko smo prispeli prav v konico pete italijanskega škornja, sem takoj pomislila – nižje pač ne gre. Leuca je kraj, kjer se srečata Jadransko in Jonsko morje. Kjer se konča italijanska obala in do naslednjega kopnega, bodisi Albanije, Grčije ali Afrike, valovi samo morje….
Najjužnejša točka italijanskega škornja.
Leuca – v prevodu pomeni svetlo. Ime je dobila, ker je tu svetlo morje in tudi kamenje,… Kraj je bil v zgodovini oblegan od vse mogočih napadalcev. in prva točka napadov je bila vedno cerkev, zgrajena na tem rtu.
Svetilnik iz leta 1866. Prehoditi je potrebno 254 stopnic do vrha. Mi se tega podviga nismo lotili.
Odločitev je padla. Na ruševinah stare cerkve so zgradili novo, tokrat v obliki vile in s tem spremeni njen videz v nevpadljivo stavbo. Ker je do napadov občasno še prihajalo, so se branili na prav poseben način. Glavna vrata so zaprli in čez odprtino pri vhodu, na napadalce zlivali vroče olje.
Bazilika Santuario di Santa Maria di Finibus Terrae
Santa Marija di Leuca je kraj, kjer se konča pomembna romarska pot -Via Francigena. Romanje se zaključi v baziliki z zelo lepim oltarjem. Prav posebnim. V oltarju imajo shranjeno sliko matere Marije z Jezusom, katera je edina ostala nepoškodovana v napadeni, porušeni cerkvi.
Trg pred cerkvijo in samostanom.
Bili smo prav prijetna skupina 🙂
Poleg cerkve, trga in svetilnika je posebnost Leuce tudi slap, ki pa ne teče vedno. Visok je 240 metrov, zgrajen je bil leta 1939 po Mussolinijevem ukazu. Želel je ustvarili veličasten zaključek Apulijskega vodovoda, katerega so gradili 30 let.
Vodo spustijo čez slap ob res posebnih dogodkih. To je res posebno lep prizor, saj voda dere v Jadransko morje 1000 litrov na sekundo.
No, naš obisk ni bil torej nič posebnega, saj o vodi ni bilo niti sledu 🙁
Leuca – meni zelo všečno mesto, čisto, belo in svetlo, polno pozitivne energije.