Med tednom sem izkoristila zadnje ure lepega dne in pobegnila v gozd. Pešpot na Šenturško goro sem tokrat začela v Dvorjah in čeprav je pot veliko daljša od tiste iz Adergasa – se meni zdi veliko zanimivejša in pestrejša. Prava uživancija je bila hoja med prebujajočim se rastlinstvom v spremljavi ptičjega žgolenja .Pot so mi križale tako srnice kot zajčki. Le da sta bila zajčka tako hitra, da mi jih ni uspelo ovekovečiti.
Pot je ves čas dobro označena. Ni tako strma kot iz drugih smeri in ves čas imaš lep razgled iz pobočja na spodaj ležeče vasi in polja.
Ko so srne spoznale,da jim ni nevarnosti, so me le začudeno opazovale in nato mirno odkorakale dalje.
Rožic je iz dneva v dan več. Komaj čakam,da ozelenijo še drevesa. Takrat gozd dobi še piko na i.
Ograde kot na Krasu. Kamen mi je všeč, tako naravno ločuje, kar človek hoče.
Za konec dneva pa krasen sončni zahod. Kar nisem in nisem mogla domov.Sigurno sem zamudila še kaj lepega.