Tako je bilo lansko leto.  Na poti na Kompotelo sva bila primorana hitrost hoje prilagoditi kravam na čelu kolone.  To je bil dogodek, ki ni pogost. Steza je ozka, pobočje pa strmo. Zato prehitevanje ni bilo možno. Le potrpežljivo smo korakali za čredo in pazili, da nismo stopili na “mino”.

Šele, ko smo prispeli na planino Košutna, sva lahko pospešila korak proti cilju.

Vendar lepota cvetlic ni dopuščala hitrega temna. Vseskozi sem se ustavljala in občudovala te krasne stvaritve.

Kranjske lilije, pogačice, po domače jabolčke encijane. Ter še nešteto drugih cvetlic.

  V tem delu  kamniško savinjskih alp je narava res unikatna. Tako nedotaknjena in prvinska.

Kot stopničke v raj, prekrite z mehko travo, polne pisanega cvetja.

Razgledi, da ti jemljejo sapo. Pogled proti vzhodu na Lučkega Dedca in Zeleniške špice, nato proti Ojstrici, Planjavi in vsem ostalim Kamniškim Alpam in dalje proti severu proti Karavankam, na zahodu pa vidimo celo Julijske Alpe.  Krasna razgledna točka!

Že ob pogledu na to kraljico, zaznam njen omamni vonj. Murka! Zaščitena planinska roža. V gorah je najlepša.

Megla čez čas prekrije del obzorja, le Grintavec  ostane viden.

Na zahodu -Storžič.

Razgled na planino Košutno iz Ježa. To je greben, ki  te pripelje na Krvavec ali na Zvoh. Pot je zanimiva, saj se tu srečamo tudi z jeklenico in par klini. Toliko, da začutiš adrenalin.

To je bilo lansko leto. Letos pa planina še čaka. Ravno ta čas je najlepša!