November je zame najbolj pust mesec v letu. Ponavadi megla, dež, kratki dnevi in dolgi večeri. Letošnji pa je malo presenetil. Dnevi so bili sončni in nadpovprečno topli. A kaj ko smo večino dneva v službi. V temi od doma in skoraj v temi domov. Zato je proste vikende potrebno izkoristiti in užiti naravo v polni meri. Po dolgem času sem se sprehodila do Sv.Primoža nad Stahovico in med potjo obujala spomine na otroštvo. Takrat ta peš pot ni bila tako množično obiskana, razen na dneve, ko je bila v cerkvi sveta maša. Zdaj pa je povsem drugače.
Spominjala sem se enega lepših dogodkov v mojem življenju. Počitnic pri starih starših. Na večer, preden je šla živina na pašo na Malo planino, smo otroci lahko prespali na senu nad hlevom. Zgodaj zjutraj pa smo peš – otroci kot mali pomočniki – “gnali” krave in telice po tej poti mimo Sv.Primoža naprej do planine. Kar štiri ure smo potrebovali, da smo opravili to nalogo. Bilo je nepozabno.
Sv. Primož se nahaja 842 metrov nad morjem. Cerkev Sv.Primoža in malo višje cerkev Sv.Petra, osmerokotna Marijina kapela, mežnarja in gospodarsko poslopje je kompleks, ki je spomeniško zaščiten.
Če je pot do sem prekratka, jo je možno podaljšati in obiskati še Veliko planino. Čez pobočja bližnjih hribov, čez Pasje pečine, mimo Kisovca do planine bi potrebovali okrog dve uri hoje. Ves čas pa bi imeli izjemen razgled na okoliške hribe ter na Ljubljansko kotlino pod njimi.