Ko v dolini soparno ozračje otežuje dihanje, se je najbolje podati v gorski raj, kjer hladna gorska sapica prijetno pihlja z bližnjih vrhov. S seboj pa prinaša ptičje speve dnevu v pozdrav.
Planšarsko jezero kar vabi na skok v vodo. Vendar, ker kopalcev ni, predvidevam, da je voda ledeno hladna….
Gostišče ob jezeru je vedno dobro obiskano, kar dokazuje, da je gostinska ponudba na nivoju.
Vonj po pokošenem senu deluje kot aromo terapija.
Lepo je posedeti na robu travnika in opazovati čebele in metulje pri preletih iz cveta na cvet…
Razgibana sprehajalna pot po robu jezerske doline je obdana z lepimi domačijami, vrtovi, vikendi, čebelnjaki. Vse je lično urejeno, tem krajem primerno.
Venec gora zaključuje dolino in onemogoča pogled v nedogled.
Gorenjska sedežna garnitura.
Ko ti pod noge pritečejo piščančki, ko konj glasno zarezgeta, ko se pes leno pretegne v senci in mimo tebe priteče petelin s kokošmi – ne morem mimo spominov iz otroštva. Vse to sem doživljala kot majhna deklica…
Celo ptičja hišica je v jezerjanskem stilu.
Da bom pa pletla nit iz ovčje volne, nisem pričakovala. Delo mi je šlo dobro od rok in mogoče, nekoč, nekje……
Povsod naravni materiali – predvsem les.
Jezerska idila!
Sprehod na Jezerskem je vedno lep, pa naj bo zima, spomlad, jesen ali poletje. Zato se tja tako rada vračam!