Obožujem jutra.  Rojstvo dneva, ki nam vsakemu prinese svojo zgodbo.

 Jutra, ko brez težav vstanem iz postelje in se odpravim na sprehod v prebujajoči se dan, so jutra, ki me osrečujejo.

Svetloba se spreminja iz minute v minuto,  mraz popušča in v daljavi zaslišiš prebujajočo se civilizacijo.

Vrhove gora obližejo prvi rdeči sončni žarki, ki sčasoma postanejo vse bolj svetli in beli.

Storžič

 Jutranji mir: samo jaz, Bono, zajčki, srne, ptice,… Prava  idila.

Slana je pričarala pravo zimsko vzdušje: škripanje ledenih kristalov pod nogami in puščanje sledi za seboj.

In kar naenkrat izza oblaka pokuka rdeča krogla, ki obsije vsak kotiček narave.

Zadnja marjetica na travniku, ki  dokazuje, da je z vztrajnostjo vse mogoče.

Jutro se je prevesilo v dan in z Bonom sva zaključila jutranji sprehod med njivami in gozdovi  z lepimi vtisi.

Na vrtu pa je jutranja slana še vedno krasila zadnje odtenke pisanih barv poslavljajočega se cvetja in zelenja.

Jutra, katera preživim v opazovanju narave, niso pogosta. Pa so zato toliko bolj zaželena in dojemljiva.