Iz meglene in turobne ljubljanske kotline v tokrat prijeten Bohinjski konec – pravo presenečenje.

Jesen, ki se počasi preveša v zimo, pušča za seboj  sledove.

Gola drevesa, podrast zasuta z listjem, meglice, ki se vlečejo prek grebenov in hladen vetrič – nakazujejo, da se narava počasi pripravlja na počitek.

In imela sem občutek, da je tudi z ljudmi podobno. Poletni vrvež na cestah,  ob jezeru in na gozdnih stezah je potihnil.

Redki sprehajalci smo uživali v popolnosti narave, v miru in lepih razgledih.

Zadnji sončni žarki so pričarali  lepe zrcalne slike v povsem mirnem jezeru.

Zelena Savica – naše naravno bogastvo.

Teloh, trobentice – kaj niso to spomladanske cvetlice?

Dan se je počasi poslovil in okoli jezera je nastopila popolna tišina. Tudi naravi to prija.