Vzpon na Slavnik – lahka tura, ki mi je omogočila, da sem se sprehodila po lepi kraški naravi, nadihala svežega zraka in naužila krasnih razgledov.
Že izhodišče – vas Podgorje na vznožju Slavnika – me je presenetila. Mirna, urejena in predvsem kraško-istrske arhitekture polna vasica. Umaknjena v naravo, med gozdove črnega bora, stran od velikih mest in betona.
Kamen in brinje, vsega je tu v izobilju. In oboje je dobro izkoriščeno.
Le 30 km od morja se nad 1000 m visoko nahaja Slavnik. Do njega sva se najprej vzpenjala po gozdni poti, med črnimi bori, ki se proti vrhu pričnejo mešati z bukvijo.
Višje in bližje smo cilju, vse več je travnate povšine.
Suha travišča so znamenitost tega pogorja. Resda so pozimi bolj pusta, vendar so lepa v vsakem letnem času na svoj način.
Celo kolesarji imajo možnost dobre rekreacije.
Tumova koča stoji tik pod vrhom Slavnika (1082 m), družbo pa ji delata meteorološka postaja in oddajnik.
Razgledi- od morja, kjer slutimo Benetke in Dolomite v ozadju, do Triglava, Nanosa, Kamniških planin, Snežnika in Učke na jugu – nama ta dan niso bili ravno naklonjeni. Vreme je bilo zelo spremenljivo, zato so se razgledi razkrivali in zakrivali iz minute v minuto.
Ob povratku sva naredila postanek v Podgorju, si privoščila domač ( večkrat nagrajen ) brinjevec in si ogledala postopek izdelave le-tega. Veliko truda je vloženega v končni izdelek, ki je res vse pohvale vreden.
Ena najstarejših ohranjenih obcestnih kapelic v Sloveniji.