Vzpon na Slavnik –  lahka tura, ki mi je omogočila, da sem se sprehodila po lepi kraški naravi, nadihala svežega zraka in naužila krasnih razgledov.

Že  izhodišče – vas Podgorje  na vznožju Slavnika  – me je presenetila. Mirna, urejena in predvsem kraško-istrske arhitekture polna vasica. Umaknjena v naravo, med gozdove črnega bora, stran od velikih mest in betona.

Kamen in brinje, vsega je tu v izobilju. In oboje je dobro izkoriščeno.

Le 30 km od morja se nad 1000 m visoko nahaja Slavnik. Do njega sva se najprej vzpenjala po gozdni poti, med črnimi bori, ki se proti vrhu pričnejo mešati z bukvijo.

Višje in bližje smo cilju,  vse več je travnate povšine.

Suha travišča so  znamenitost tega pogorja. Resda so pozimi bolj pusta, vendar  so lepa v vsakem letnem času na svoj način.

Celo kolesarji imajo možnost dobre rekreacije.

 Tumova koča stoji tik pod vrhom Slavnika (1082 m), družbo pa ji delata meteorološka postaja in oddajnik.

Razgledi- od morja, kjer slutimo Benetke in Dolomite v ozadju, do Triglava, Nanosa, Kamniških planin,  Snežnika in Učke na jugu – nama ta dan niso bili ravno naklonjeni. Vreme je bilo zelo spremenljivo,  zato so se razgledi razkrivali in zakrivali iz minute v minuto.

Ob povratku sva naredila postanek v Podgorju, si privoščila domač ( večkrat nagrajen ) brinjevec in si ogledala   postopek  izdelave le-tega.  Veliko truda je vloženega v končni izdelek, ki je res vse pohvale vreden.

Ena najstarejših ohranjenih obcestnih kapelic v Sloveniji.