Ko si zvečer zadovoljen, veš, da si lep dan dobro in lepo izkoristil.
Zjutraj še nisva vedela kam se bova podala. Znana nama je bila le smer: Julijske alpe. Nato sva določila Vogar za izhodišče in kasneje planino Vodični vrh za končni cilj. Dobra odločitev.
Kot prva naju je pritegnila domačija Dolenc, ki tu poleti ponuja domače dobrote, med njimi »jedi ispod peke« in tudi spanje na seniku. Poleti je tu sigurno živahno in zanimivo.
Ves čas markirana pot naju je potem vodila po Bohinjskih gozdovih. Pot je očitno redko obiskana in preskakovanje podrtih dreves ni bilo redko. Ampak, če iščeš mir v Bohinjskem koncu, je to prava izbira.
Skrbno sva spremljala markacije , saj je ponekod steza povsem zasuta z odpadlim listjem. Ko sčasoma pridobivava na višini, opaziva spremembo strukture gozdnih tal, mahu, drugačno drevje in vedno večje zaplate prvega letošnjega snega.
Pogled na Fužinarsko planino z osmimi ohranjenimi stanovi in sirarno na sredini nama je poplačal ves vložen trud vzpona.
Škoda, da planina ne živi več pastirskega življenja in sreča, da ohranjajo stanove skrbni posamezniki, ki se sem radi vračajo v mir in neokrnjeno naravo. Tega je tu v izobilju.
Posedela sva na klopci, si privoščila toplega sonca in dobrega gorskega zraka, prisluhnila pesmi ptic in občudovala prikupno in simpatično planino in iznajdljivost lastnikov teh stanov na stebrih.
Še zadnji stan in pot se tu strmo spusti proti dolini.
Na povratku sva se ustavila na razgledni točki na Vogarju. In opazovanje jezera in doline, nama je odvzelo besede. Bilo je čudovito.
Napis med potjo iz razgledišča proti koči, nas opozori, da se je tu zgodila sreča v nesreči. Ja, paziti je treba!
Kosijev dom na Vogarju je bil danes dobro obiskan.
Še zadnji pogled nazaj proti Tošcu in potem nazaj v dolino. V vsakdanjo sivino.