Greh bi bil, če ne bi izkoristila lepega dne za pobeg v naravo.   S kolesom po kraški pokrajini, med borovci in rujem in nešteto cvetlicami, katere mi  Gorenjci  ne poznamo.

Užitek nama je kolesariti po neznanih krajih, spoznavati nove ljudi  in poti. Tokrat sva za izhodišče izbrala Gradišče, še ne vedoč, kam sploh greva.

 Pliskino pot označuje simbol ovce – če je obrnjena v desno, moramo zaviti desno in obratno.

Močan vonj pravkar cvetoče akacije in glasni zbori čričkov, so krasna spremljava po neokrnjeni naravi.

Pliskavica – nekoč zaostala kraška vas, danes pa poznana tudi izven naših meja.

Kraševci ne bi mogli preživeti v teh krajih brez volov. Z njimi so orali in tovorili in ker so jih imeli radi, so jim postavili spomenik. Tako je napisano na plošči ob vznožju spomenika.

Kras je prepleten s kolesarskimi potmi, večinoma krožnih.  Potekajo deloma po malo prometnih asfaltnih cestah, deloma po kamnitih kraških kolovozih. Poti se vijejo med vinogradi, samotnimi travniki ter skozi tipične kraške vasi.

Tipične kraške vasice – tokrat Skopo.

Urejena okolica, hiše, vinogradi – so dokaz, da so Kraševci pridni ljudje.

Utrip pokrajine in ljudi začutiš le, če se jim povsem prepustiš in jih doživiš.

This entry was posted in Ostalo.