Jutro v Letojaniju je obetalo lep dan. Nebo povsem je bilo jasno, le prah vulkanskega pepela je nakazoval smer vetra. Da Etna poskrbi za prašne ulice in vrtove, je tam povsem normalen pojav. A v nas je zbudil radovednost in neučakani smo pričakovali vzpon pod vrh ognjenika.
Jonsko morje. Mrzlo in nepredvidljivo, v kar sem se prepričala sama.
Taormina iz obale.
Zanimive poslikave na obmorskih hišah.
Etna je največji evropski delujoči vulkan. Obseg ob vznožju meri 160 kilometrov, premer pa skoraj 50 kilometrov. Višina Etne se zaradi aktivnega delovanja nenehno spreminja. Trenutno je visoka 3320 metrov, pred stoletjem je bila 30 metrov višja.
Vožnja po pobočjih Etne je čudovita in barvita. Rodovitnost zemlje se opazno spreminja z nadmorsko višino. Po nižjih pobočjih rastejo najprej vinska trta, pistacije, pomaranče, jablane in češnje. Nekoliko višje so kostanjevi in hrastovi gozdovi, nad njimi pa je svet prekrit z razpadajočo lavo.
Na 3329 m nad morjem vedno poka in se kadi. Letos februarja pa je prišlo celo do izbruha lave, vendar k sreči izbruh ni bil nevaren za okoliške prebivalce.
Rifugio Sapienza (1910 m.n.v.)- izhodiščna točka za obiskovalce Etne. Od tu naprej pa najprej z gondolo, potem pa z terenskimi vozili do varnih točk ogleda vulkana.
Hoja po vulkanskem pesku je enaka hoji po mivki.
Na robu kraterja, kjer so mi bila zelo všeč topla tla pod nogami. V noge ni zeblo nikogar.
Razgled iz gondole na nedelujoče kraterje.
Pri vračanju z Etne smo lahko opazovali razsežnosti razlivanje lave po pobočjih in bilo nam je kar tesno pri srcu ob pogledu na zalite hiše, vrtove, ceste,…
Pobočje Etne je najbolj gosto poseljen del Sicilije, saj na pobočjih iz vulkanskih izmečkov nastaja ena najbolj rodovitnih prsti na svetu. Sadja imajo v izobilju, letno imajo celo pet posevkov zelenjave, vina z Etne pa slovijo daleč naokoli zaradi njihovega polnega okusa.
Obisk Etne – doživetje, ki ga ne pozabiš kmalu!