Letošnje poletje slabo vreme ni moglo biti izgovor za obisk gora. Kdor je le utegnil je skočil na kak  vrh in užival v lepih razgledih.

Tudi midva sva se zadnje počitniške dneve podala v raziskovanje nama neosvojenih vrhov v Julijskih Alpah. Dvodnevna tura brezskrbnega uživanja nad 1000 m, v lepem vremenu in krasni naravi. In kar je najboljše: brez gledanja na uro in lovljenja  wi-fi signala.

Za gorsko lepoto težko najdeš besede, so prerevne.

Osamelci: čim bolj jim strele in plazovi potolčejo vrhove in veje,  globlje poganjajo korenine v dno skalovja.


Pogled iz Tičarice na prelepo dolino sedmerih Triglavskih jezer.

Planik je tu ogromno. So med redkimi cvetlicami, ki vztrajajo vse do mraza.

Večer pri dvojnem jezeru. Levo pa jutrišnji cilj:  Veliko in Malo Špičje.

Julijske Alpe, ko si enkrat tako  visoko, postaneš del njih. Celo morje na obzorju!

Veliko Špičje, kjer so planinci dokaj redki obiskovalci. Kako tudi ne, pobočje je strmo, krušljivo, markacije pa dokaj slabe.

Pogled iz Malega Špičja. Levi greben nad dolino sedmerih jezer. Zelnarica, Tičarice.

Kako mi je zapoziral tale lepotec!  Sem kar stala in gledala….,on pa mene….

Pestra druščina je bila okoli naju.

Jezero v Ledvicah ali Veliko jezero je največje izmed vseh Triglavskih jezer. In kar je najlepše – to je naše najčistejše visokogorsko jezero.

Svizec na straži.

Triglav tokrat iz zahoda.

Človek, kadar je sam, visoko v gorah, misli drugače kot v dolini. Marsikaj, kar se spodaj zdi pomembno, je tu odveč.