Da je potepanje po Bosni tako čudovito doživetje, nisem pričakovala.  Dežela polna naravnih lepot, raznolikih kultur, bogate zgodovine, dobre kulinarike in prijaznih ljudi . Zato so spomini na enega lepših dopustov toliko prijetnejši.

Reka Neretva, smaragdno zelena, ki naju je vodila v smeri Mostarja.

Krasni razgledi na njo, ponekod tudi iz višine.

 Jajce, nam znano po rojstvu jugoslovanske države med drugo svetovno vojno – 29. novembra 1943.

Največja znamenitost Mostarja – “stari most”.

Sprehod po starih uličicah, med značilno arhitekturo teh krajev,  med džamijami in trgovinicami, med  kamnitimi stavbami, ki je vsaka po svoje unikat, je pravo doživetje.

Dimnik, ki me je spomnil na Kremenčkove!

Čudovita pokrajina, kjer težko doživiš deževen dan. Tu je vsaj 300 sončnih dni na leto in z Atenami je Mostar  rekorder v Evropi po številu sončnih dni.

Pristna okolica, kjer v sožitju živijo ljudje in živali.

                                 

 12 kilometrov iz Mostarja leži Blagaj, kjer ima svoj izvir reka Buna (vrelo Bune), ki izvira izpod več sto metrov visokih sten. V neposredni bližini izvira, pa se nahaja tako imenovana Derviška tekija – islamski samostan.

Zanimiv je bil tudi obisk Međugorja. Čeprav sva bila tam med tednom, je bilo romarjev ogromno.

Etno sela niso redkost v tem področju. Vasice v malem, kjer lahko tudi prenočiš in doživiš Bosno tudi na način.

V vasici so trgovinice, cerkev, bazeni, hišice, restavracija,…. celo domače živali lahko spoznaš od blizu.

Moderna  novo zgrajena  cerkev v Ljubuškem.

 

In najprijetnejše presenečenje v poletni vročini: slapovi Kravice. Reka  Trebižat je tu ustvarila slapove, male potočke, tolmune, jarke in nam daje možnost, da se tu prijetno ohladimo in osvežimo. Pravi raj v malem!

Dan preživet  v teh krajih mi je ostal v krasnem spominu in zdaj vem, da je še mnogo tako lepih krajev ostalo  nama  neobiskanih.  Ker pač rada raziskujeva, se v te kraje še mogoče vrneva.