Ne samo vasice in mesta na vrhu gričev, tudi sama narava je lepa. Vožnja po dolini Val d`orcie je kot sprostitveni aranžma. Malo gor, malo dol, vmes ciprese, gozdički, stare kamnite vile, rumena polja, vijugaste ceste, ogromno polj. A zanimivo, nikjer nobenega obdelovalca, traktorjev,…
Vožnja do naslednjega postanka je potekala po lokalnih cestah. Večinoma je bila cesta dobra, primerna za avtodome. Več previdnosti je bilo potrebne pri vožnjah skozi naselja, vasice imajo dokaj ozke ceste oziroma ulice.
Razgledi med vožnjo so bili res izjemni. Če bi bilo več prostora za parkiranje ob cestah, bi nam uspelo ujeti v objektiv še mnogo več čudovitih prizorov te pokrajine. Vse fotografije zgoraj so ujete med vožnjo in niso vedno najboljše. So kot spotoma ukradeni spomini.
Pozdravljeni v Bagni S.Filippo. Ne bi se spodobilo, da ne bi obiskali naravne terme, katerih je v teh krajih veliko. Najbljižje so nam bile Terme S.Filippo. Samo 5 minut hoje od parkirišča, po gozdni potki, nas še loči do njih.
Idilični beli bazenčki, skriti v gozdičku za vasjo, kjer se voda zliva iz enega bazenčka v drugega.
Vstop v te naravne terme je brezplačen in dostopen ves čas. Gneče se izognemo, če smo dovolj zgodaj ali dovolj pozno. Voda ima v povprečju 37 stopinj, tako poleti kot pozimi.
Glavna posebnost teh term je ogromna ,cca 10 m visoka, bela mineralna stena, Fosso Bianco. Višje pod to minerlano skalo kot greš, bolj je voda vroča. Najvišja temperatura je menda kar 52 stopinj Celzija
Voda tukaj ima dve značilnosti : polna je kalcija, zato nastajajo bele tvorbe v strugi in ob njej. Druga pa je barva vode: bela in ti daje občutek kopanja v toplem mleku.
Vonj nas preseneti, saj je vsebnost žvepla velika. Voda vsebuje tudi minerale, zato velja za zdravilno.
Eni tako, drugi drugače 🙂
Po kratkem počitku ob teh lepih razgledih, smo se odločili nadaljevati pot.
Ni Toskane brez cipres. Pokončna drevesa pa niso že od nekdaj del slikovite pokrajine. Iz Perzije so jih pripeljali Etruščani, ki so verjeli v njihovo magično moč zaradi intenzivne arome.
Spet v avtodom in proti vzhodu. Montepulciano nas je od daleč zvabil na obisk. Nemogoče se je bilo peljati samo mimo njega naprej po poti. Že od daleč je veliko obetal. Več pa v naslednji objavi.
