Mimo Perugie, prek gričevnte vinorodne pokrajine, do bljižnjega romarskega kraja – do Assisija.
Ljubko srednjeveško mestece iz opečnatega kamna, znano predvsem kot rojstni kraj svetnika Frančiška Asiškega. To je tudi kraj delovanja svete Klare in sv. Benedikta.
Ob prihodu se večina turistov najprej ustavi ob najimenitnejši in najlepši stavbi – baziliki sv. Frančiška.
V Assiju sem bila že tretjič in lahko potrdim, da ob vsakem obisku tega romarskega mesteca začutim poseben mir, občutek pristnosti, posebno energijo. To območje mirnosti je najizrazitejše v baziliki sv. Frančiška.
Dve mogočni gotski cerkvi sta zgrajeni ena nad drugo. Obogateni sta z čudovitimi freskami znanih umetnikov: Giotto, Simeone Martini, Giunto…
Ozke ulice nad trgom so zelo simpatične. Mnogo trgovinic z lokalnimi specialitetami, gostilnic in restavracij.
Nadvse pa so mi všeč cvetoča korita in lončnice, nameščena po stenah, balkonih,oknih,…
Postanek na hladnem pivu, je bil zelo zaželen in nam je dal nove energije za nadaljevanje raziskovanja uličic.
Nakupovanje drobnih spominkov je obvezen del potovanja.
Čudovit razgled na ravnico pred Assisijem.
Trenutek v cerkvi sv. Klare, ko sončni žarki obsvetijo glavni oltar. Ta cerkvica je druga najpomembnejša v mestu. Od leta 120 tu hranijo posmrtne ostanke sv. Klare, pomembne Frančiškove sopotnice.
Po pestrem popotniškem dnevu, smo se namestili v bljižnjem kampu. Združili smo moči in si pripravili odlično večerjo, katere zvezda je bila italijanska specialiteta: guanciale.
Dan smo zaključili s prijetnim klepetom ob kozarčku dobre pijače.
” Vzemi si čas za prijatelje,
ker sicer ti bo čas vzel te prijatelje. “