(prvi objavljen prispevek o Dolomitih se je “zbrisal”, zato sem naredila povzetek : )

Ni treba daleč od doma, da najdemo najlepše kotičke na zemeljski obli. Dobre 4 ure vožnje, pa že ozremo najlepše stvarstvo gora: Dolomite – noro lepo gorovje, ki očara v vsakem letnem času. Kdorkoli je že obiskal te kraje ve, da te kot magnetna sila ponovno vleče nazaj. To poletje je bila ta magnetna sila še posebno močna, zato sva se z možem z lahkoto odločila, da letos morje zamenjava z temi gorami.

Vožnja preko Belluna proti Canazeiju je hitro minila. Kjer se je le dalo, sva naredila postanek in kot vsak dopustnik, ki se mu pač ne mudi – uživala v naravnih lepotah okoli sebe. Mehko zaobljeni griči, travniki kot cvetoče preproge, potočki, ki so žuboreli in sijali v čistosti vode, vetrič, ki je prenašal ptičje petje, zvok kravjih zvoncev, vonjave cvetlic,… Kaj je lepšega, ko si lahko privoščiš počitek v takem okolju?

Alleghe

Prvi večji postanek je bil v kraju Alleghe. Gorsko jezero in idilična vasica, sta naju prepričala, da sva raztovorila kolesi in se podala na raziskovanje tega bisera. Obrežje jezera je čudovito urejeno s kolesarsko in sprehajalno stezo v vasici pa sva našla idilične trgovinice, bare,… zelo lep kraj za dopustovanje.

Drugič pa sva se morala ustaviti na prvem prelazu, ki sva ga prečila. Passo Fedaia. Jezero Lago di Fedaia je tako lepo, da ne moreš, da se ne ustaviš in naužiješ njegovih lepot. Kuliso mu dela Marmolada s svojimi 3343 m (najvišji vrh Dolomitov). Baje so razgledi z vrha vse do Jadranskega morja in Benetk. To morava še preveriti – naslednjič… Ni veliko jezov, kjer bi se imeli priložnost voziti po steni jezu, zato je vožnja po steni pravo doživetje.

Nadaljevanje poti do najinega cilja – Canazeija je hitro minijo. Ko sva se nastanila v hotelu in razparkirala prtljago, sva se namenila na ogled mesteca. Vendar je bil ta sprehod zelo kratek. Takoj, ko sva poleg hotela, ozrla tablo z podatki prelaza Pordoi, sva se na željo moža obrnila in hop na kolesa. Passo Pordoi sva osvojila še isti dan. 13 km, povprečni naklon 6,6 %, višinske razlike 791 m. Kolesarjenje je bila prava uživancija. Isti ritem in veselo v ovinke…vse do vrha.

Po kratkem počitku na prelazu sva se vrnila v Canazei. In šele po večerji sva se odpravila na najin nedokončan popoldanski sprehod.

This entry was posted in Ostalo.