Dočakali smo jutro, ko smo avtodom obrnili proti domu, a med vrnitvijo nas čaka še marsikaj lepega. Zato smo pohiteli v bljižnji del Assisija – v Bastio Umbra, kjer smo si ogledali Baziliko Marije Angelske. To je ogromna kupolasta cerkev iz 16.stoletja, ki znotraj skriva pravo presenečenje.
Porcijunkolo: majhno cerkvico znotraj velike bazilike. Ime v prevodu pomeni majhen del zemlje, kar je v začetku tudi bilo. Prvič je bila omenjena leta 1045, kar je zavidljivo število let nazaj.
To je kraj od koder se je začelo frančiščansko gibanje. V tej kapelici je sv. Frančišek sprejel Klaro Asiško in ustanovil red Klaris.
Omembe vreden je tudi rožni vrt, ki leži desno od bazilike. Tu lahko vidimo nešteto število vrtnic, ki so nekaj posebnega. Vse so brez trnjev.
V zgodbo o nastanku tega vrta je vpleten sv. Frančišek. Ob stiku s telesom svetnika, so odvrgle trnje, da ga ne bi ranile in povzročile škode. Vrt še danes cveti brez trnjev.
Mesto na hribu, polja posejana z srebrnimi oljčnimi nasadi, vinogradi, vasice ob vznožju hriba – to je naš zadnji postanek na poti domov. Renesančno in srednjeveško mesto- Montalcino.
Mogočno obzidje trdnjave na vrhu hriba je bilo zgrajeno že v 13. stoletju. Pod njim pa se nahaja urejeno mesto z ozkimi uličicami, nešteto restavracij in trgovinic, veliko trgov in cerkva – Montalcino.
Mesto je razdeljeno ( kot ostala toskanska mesta) na četrti. Vsaka četrt ima določene svoje barve, zastave, pesmi , ritme bobnov. Dvakrat na leto se srečajo na tekmovanju v lokostrelstvu. To sem doživela v Sieni in je res dih jemajoči dogodek.
Na dan našega obiska je bilo mesto kolesarsko razpoloženo. Pripravljeno na cilj kolesarske dirke po Toskani.
Še zadnjič malica po toskansko: testenine, ribolita,ravioli, …
Montalcino je meka za ljubitelje vina. Slovi po rdečem vinu Brunello di Montalcino. Kot posebnost je zanj predpisano najdaljše zorenje v kleti, v hrastovih sodih , štiri leta. Za še kvalitetnejše pa se čas zorjenja podajša še za eno leto.
V bljižini Montalcina je čudovit samostan vreden ogleda Sant´Antimo, za katerega pa si tokrat nismo vzeli časa. Naj ostane še kaj za naslednji obisk Toskane.
Toliko o izletu po Toskani. Bilo je super, videli smo v glavnem vse kar smo načrtovali. Za kakšne dodatne kraje, pa bi potrebovali še kak dan več.
Vasice, mesteca in njihov utrip so nas navdušila. Spominjajo nas na življenje v srednjem veku. Kulinarika nas ni toliko presenetila, saj smo vedeli, da gremo v domovino gastronomske hrane. Kljub coccini poveri, smo maksimalno uživali v vsakem obroku.
No, so bile tudi malo manj prijetne stvari. Kot recimo iskanje parkirišča in potem včasih dolga hoja do mesta. Ampak , kjer je volja je tudi pot. Za dobre stvari se je vredno potruditi, saj le tako ustvarimo lepe spomine.
