Na Kamniški vrh, tokrat jaz samo za računalnikom. Operacija kolena me je za nekaj časa onesposobila za take podvige. Mi pa zato pomagajo ostali družinski člani , da se vsaj ob slikah spominjam planinskih potepanj po naši okolici.

Tokrat je Maja ujela pomladne utrinke vzpona na Kamniški vrh. Razgledi so fenomenalni na vse strani. Pogled proti zahodu: Ambrožu, Zakalu in daleč zadaj Brniku.

Pogled proti jugu: proti Ljubljani

Pot do cilja je strma, vendar za nabiranje kondicije zelo primerna.

Sence je na poti zelo malo ali skoraj nič. Zato je smer iz Županjih njiv primernejša za pomlad, jesen ali lepo zimo. Poletno sonce pa ustvari skoraj nemogoče razmere.

Modrina neba, sveže zeleni brsti na drevju, rahel vetrič in pesem ptic, vse to doživiš med potjo na ta 1259 metrov visok vrh.

Kako vabljivo in prepričljivo. Spočiti si noge in umiriti sapo nekje na sredi poti.

Na povratku je dolina vse bližje, okolica pa bolj zelena, ozračje brez vetra pa občutno toplejše.

Najprijetnejši pogled od spodaj – na že odpravljeno pot. Zadoščenje je veliko, saj si storil nekaj zase, za dušo in telo.