Obisk Mojstrane je bil tokrat drugačen. Nisva obiskala planinskega muzeja, niti se nisva podala na ferato. Peš sva raziskovala njeno okolico in lahko potrdim, da tako lepih in urejenih sprehajalnih poti ni daleč naokoli. Že sama narava je čudovita in poseg človeka vanjo je tu res minimalen. Potke so dobro označene in speljane po gozdu v vse smeri. Med hojo občuduješ lepoto gozdov, šumenje potočkov in pesem ptic, ki kar tekmujejo katera bo glasnejša. Ko pa kar naenkrat sredi jase zagledaš prekrasno jezero, kar obstojiš. No, celo usedeš se lahko. Klopce v senci ali klopce na soncu – vse so vabljive.

Že na začetku poti sva iz informativnih tabel izvedela, da so imeli v Mojstrani od leta 1893 cementarno – pravo “fabriko” in so za njene potrebe nedaleč stran kopali kredo za izdelovanje cementa. Po zaprtju tovarne je ostala v gozdu kotanja, katera se je napolnila s svežim potokom. Jezero sredi gozda je res idilično in je namenjeno ogledu in počitku.Neprijetno presenečenje je bila edina smet v gozdu. Odvržena zaščitna maska. Tu je res ne potrebujemo, a puščati za seboj take sledi – res ni lepo.

Bodimo drugačni, bodimo prijatelji narave!