Pa smo dočakali potepanje po zahodni Franciji. Po nočni vožnji  smo se prebudili na lepih francoskih ravnicah. Od Lorene, preko Šampanje do Pikardije in nazadnje Normandije. 1600 kilometrov, ki jih sploh ni bilo težko premostiti.

Kako lepe so francoske ceste. Nikjer pretirane gneče, lukenj na cestah in ob njih nobenih reklamnih panojev. To mi je najprej padlo v oči.   Lepa okolica, narava in naselja – povsem naravno- brez v oči vpadajočih barv.

Prvi kraj, kjer smo si vzeli daljši postanek je bilo mesto Reims.  Lepa arhitektura, vrtovi, parki,… predvsem pa  nogam prijeten sprehod.

Notre- Dame de Reims

Občudovanja vredna pokrajina. ( Francija je velika za 30 Slovenij )

 

Celo na nebu je bila večja gneča kot po francoskih avtocestah.

Naslednji postanek: Rouen – glavno mesto Normandije.  Mesto z bogato zgodovino, najbolj pa poznano s sežigom Ivane Orleanske 30.maja 1431. Mesto so ustanovila galska plemena, v devetem stoletju so to območje  preplavili Vikingi, kasneje v zgodovini Angleži, Prusi in nazadnje šele Francozi.

Na kraju sežiga Ivane Orleanske stoji objekt imenovan Grmada

Levo na sliki najstarejši hotel, ki obratuje od leta 1345

Katedrala posvečena Ivani Orleanski

Gros-Horloge, najstarejša delujoča ura, ki tiktaka že 600 let nepretrgoma.

Zadnji postanek prvega dne: Etretat. Čudoviti kraj, kjer smo prvič začutili pridih atlantskega morja

Kljub poznemu poletju, je Francija oddeta v  bogato cvetje vseh barv in oblik.

Po francoskih pašnikih se pase okoli 6 milijonov glav živine, a tole so obdržali kar na domačem vrtu.

Hotel pri hotelu, ne predstavljam si tu gneče na višku turistične sezone.

Zaključek dneva je prijetno doživeti na plaži.

Deskarji so lovili dobre valove.

Škoda, da nismo tu preživeli več časa, saj so se zanimivosti ponujale za vsakim ovinkom.