Kras  odet v rujevo cvetje.  Od lila, rdečega, zelenega do belega – kot puh mehkega cvetja. Ruj me preseneča ob vsakem obisku  kraške planote in me vedno bolj navdušuje.

Kolesarjenje po  Krasu me je tokrat  ponovno očaralo.

Na pot sva se podala povsem slučajno. Tokrat iz Kobjeglave. Po travnikih in borovih gozdovih.  Nekaj časa sva sledila oznakam poti devetih kalov, potem pa kar za nosom in pot naju je pripeljala do Branika oziroma do lepe kraške vasice Škrbina.

Pot je  poučna in tematska, saj je ves čas opremljena z napisi in  razlagami legend te deželice.

Eden od devetih kalov, naravnih znamenitosti, ki so jih domačini izkoristili za boljše  in lažje življenje.

Kraški kamen – uporabljen na vsakem koraku. Nekoč desno in zdaj levo.  Vsak vhod ima svojo zgodbo.

Tu sem resnično uživala. Pesem čričkov, raznolikih ptic,  šum vetra, ples metuljev in vonj borovcev. To je to!

Narava je tu še povsem neokrnjena. Nešteto meni neznanih cvetlic, metuljev – od črnih do modrih,rumenih,belih,.. makadamske poti in okolica brez vidnih posegov človeka. To so redki kotički, kjer se povsem prepustiš naravi…..

Razgledi ves čas tako lepi, da bi najraje nadaljevala pot peš – da bi dlje časa ne zapustila te čudovite okolice, ki naju je obdajala.

Razgled vse do Branika.

Kras z veliko začetnico!

Suh, pusti kraški svet –   za marsikoga. A zame eden najlepših kotičkov naše domovine! Le dobro ga moraš znati opazovati in začutiti.