Rana ura, zlata ura.  Ni bilo težko zgodaj vstati in se odpraviti na Planino.  Vse je takoj poplačano, ko ozreš planinske pašnike, obarvane v vijolične  barve in kar je najlepše – brez obiskovalcev.  Popoln mir zmoti le pesem ptic, ki je kot balzam za dušo in ušesa.  Sprehod med cvetlicami pa je letos resnično prava paša za oči.

Ni vsako leto tako lepo, enakomerno pobarvano pobočje planine. Vremenske razmere so ugodne in treba  je izkoristiti lep dan za ogled te naravne lepote.

Redka cvetlica, ki je tako sama. Je pa zato toliko lepša!

V ozadju srce Male planine…

Kot ogromna markacija. Smo na pravi poti.

Planinski zvonček

Gneča je bila iz ure v uro večja. Midva pa že na poti domov. Da ubeživa  pred navalom iz doline.

Prva slika je posneta ob prihodu na planino, zadnja pa ob odhodu iz nje.  Zjutraj je bilo tu veliko prijetnejše!